KAM SPADAM? - vse skupaj je eno samo predalčkanje

Baje sm težavna, zaprta, trmasta. Večkrat pomislim, da ne spadam v ta svet. Čeprav predalčkanja ne maram ne najdem v katerega bi se lahko spravila. Sem drugačna od drugih. Ampak vseeno preveč integrirana od večine drugih meni podeobnih »drugačnih« ob enem pa dovolj drugačna od »zdravih«, da ne spadam niti v to skupino. Ali se mi pa vsaj zdi da je tko.

Kaj pa pravzaprav je drugačnost? Vse fraze, vse to in še več: vsi drugačni, vsi enakopravni; strpnost do drugačnih; toleranca; nestrpnost, in še in še bi lahko naštevala... Vsak je drugačen. Na nek način smo vsi različni in na nek način smo pravtako vsi podobni. Vsi smo ljudje. Enako zgrajeni. Enako osnovani. Ljudje smo drugačni samo toliko, kolikor se sami naredimo drugačne. Čisto enostavno bi lahko vse sprejemali kot sebi enake. Ampak ne, na žalost to po večini ne dogaja.

Življenje nas vse postavlja na čudne preizkušnje. Če se rodiš kot "drugačen" otrok ali to postaneš kasneje ni prav lepo. Če pa je tvoja drugačnost vidna – z leti postane še večja kriza. Vidna drugačnost pogosto v drugih zbudi strah in odpor. Strah pred neznanim in nepoznanim. Družba te lahko izloči in odvrže na človeško smetišče, lahko pa te tudi sprejme kot enakopravno človeško bitje.

Sama sem telesno hendikapirana. Moja drugačnost ni prikrita drugim očem. Večkrat zavidam ljudi, ki imajo okvaro v katerem izmed organov. Navzven ni nič videti. Nihče ne opazi njihovo hibo. Moja je vidna. Živim v koži človeka, ki se mora zaradi telesnih značilnosti naučiti živeti prilagojeno. Ker je moja bolezen kronična, je to stalno učenje in prilagajanje. Slabše hodim, imam kolenske proteze, ne morem teci, moje roke niso sto procentno uporabne, iz enega očesa ne vidim,... Moje življenje je drugačno od večine, pa spet ne tako zelo drugačno. Vodijo me podobni motivi, želje, pričakovanja,... Že res, da vsak izmed nas lahko živi polno ali prazno življenje, to pa ni odvisno od popolnosti telesa, temveč od naših sposobnosti in tistega izkoristka, ki ga zmoremo iztisniti iz svojih potencialov. A vseeno pridejo na dan tudi krize. Vsake toliko dogaja, da pričakovana ljubezen do življenja se nenadoma spremeni v strah, nesluteno bojazen pred prihodnostjo, skrb, nemoč. Počutiš se osamljen. Ne veš kaj bi sam s seboj. Po nepotrebnem nosiš s seboj breme, sprašuješ se ali si kaj zamočil, izpustil, spregledal, zakaj vse to dogaja prav tebi. Jojmeni, kako je življenje včasih težko! Človek bi se raje zabrisal skozi okno, storila bi vse, da bi ušla tej kruti in težki realnosti... To bi bilo lažje, to bi bilo neskončno lažje. Globoko v sebi si želim doživet občutek, ko ne obstaja več noben problem. Pozabit na vse probleme. .... Tako se včasih zgodi, da živim samo zase v nekem svojem svetu. Zaprem se in zatečem v svet, kjer sem lahko jaz brez nikakršnih hib, nikakršnih drugačnosti. Za zunanjost sem lahko videti odmaknjena, zamišljena, zasanjana... sem pa v svojem umaknjenem svetu, sem na boljšem... čeprav za pičli trenutek.

Kar me moti je označba z »drugačnostjo«. Kaj je drugačno? Bolezen? Zdravje? So drugačni zdravi ali bolani? Pa tudi bolj novejša oznaka »s posebnimi potrebami«. Kaj pa uni otrok, ki je toliko razcartan ali nima on tudi potemtakem posebne potrebe? Moški, ki si želi športen avto – ni to posebna potreba? Ženska, ki ima cel kup čevljev v omari in si želi prav une lepe sandalčke, ki jih je zagledala v izložbi – kaj pa je to, če ni posebna potreba? Halo???? Take označbe hudo bolijo in, ko (če)se otrok tega začne zavedati ni srečen. Zakaj rabimo etikete? zakaj rabimo predalčkanja? Zakaj moramo vsakega označiti, klasificirati...

Tri leta sem delala na centru za usposabljanje otrok. Med in s temi otroci sem se naučila, kako težka je lahko ljubezen. Da je najtežja v tem, da sprejmeš neko stvar tako, kot je. Takšnega, kakršen je: težak, grd, pokvarjen, pameten, neumen; da dopustiš, da je drugi človek tako zelo drugačen od tega, kar naj bi bil, kar si ti predstavljaš, da bi bil – in da ga imaš kljub vsemu rad.

Jaz, ki sem drugačna sem se zavedala, da razmišljam, kot ostali »zdravi«, »normalni« . Učenje drugačnosti se je začela z razumevanjem in vživljanjem v položaj sočloveka. Ko sem razumela in sprejela, nisem bila več daleč od povsem tolerantnega človeka. Razumela in sprejela sem že prej na takorekoč možgansko – razumski ravni, sedaj to dojamem na višji ravni. S srcem. Z dušo. Danes sprejmem vsako drugačnost. NE. Ni prav. Ni pravilno reči, da sprejemam drugačnost. Enostavno je ne vidim več. Vsi smo postali enaki. Vsi smo ljudje.

kisses