Vidim...

»Sedim v predavalnici. Pouk slepi in slabovidni. Na interaktivni tabli se predvaja filmček o slabovidnosti. Že drugi! Prikazuje kako vidi slabovidna oseba. Ne morem več gledati tega! Zdi se mi, kot da bi nekdo predvajal pred mano mojo najhujšo moro.

Bojim se! ... sorry... Groza me je!!!!! Nočem izgubiti svoj vid!!!!!! Vid iz edinega očesa, ki še vedno vidi. To je največje bogastvo, kar ga lahko imam!!!!!

Okoli mene sošolci zainteresirano gledajo film - blagor njim! Jaz vsako jutro preden vstanem se bojim odpreti oči, ker ne vem ali bom še vedno videla!

Profersorica nam je prinesla tudi simulacijska očala s katerimi smo prepoznavali možne okvare vida: od kratkovidnosti, daljnovidnosti, astigmatizma, barvna slepote, sive mrene tja do same slepote. Sošolci so z zanimanjem in duhovitostjo izprobavali očala. Bilo jim je silno smešno. Meni ne! Jaz točno vem kaj pomeni huda okvara vida. A vseeno jih popolnoma razumem... če ne veš kaj to pomeni ne moreš razumeti. A vseeno....«

... izbruh na papir med predavanjem!

Nedvomno je, da so oči naše okno v svet. Med vsemi čutili so ravno oči tiste, ki nam posredujejo največ zaznav o dogajanju. Zame so najpomembnejše med vsemi čutili. Žal pri revmatičnih boleznih so lahko prizadete tudi oči. Zelo pomembno je zgodnje odkritje in zdravljenje očesnih vnetij, saj lahko pri prepoznem zdravljenju pride do nepopravljivih očesnih okvar ali celo do izgube vida. To kar se je meni zgodilo na levem očesu.

Revmatične bolezni vnamejo različne očesne dele. Vnetje očesne veznice se imenuje konjunktivitis, srednjega sloja očesa ali uvee se imenuje uveitis, šarenice pa iridociklitis. Glavni znaki akutnega vnetja šarenice so: rdeče oko, preobčutljivost za svetlobo. bolečina v očesu vid se slabša. Znaki akutnega vnetja šarenice nastopijo zelo hitro, čez noč in so različno izraženi. V prostoru med roženico in šarenico se pojavijo vnetne celice - bele krvničke, ki se, če so prisotne v veliki količini, sesedajo na dno in nastane gnojna usedlina imenovana hypopion, lahko pa povzročijo lepljenje šarnice in zenice na sprednjo lečno ovojnico in nastajanje sinehij. Občutijo se bolečine v očesu. Možne so tudi posledice, zlasti zaradi prepoznega zdravljenja očesnega vnetja, kot so zvišan očesni pritisk (glavkom), siva mrena (katarakta).

Pri revmatičnih boleznih se lahko pojavljajo tudi spremembe na očeh, ki so posledica jemanja zdravil, s katerimi zdravimo to revmatično bolezen. Zdravila, ki najpogosteje povzročajo očesne spremembe, so glukokortikoidi. Povzročijo lahko sivo mreno (katarakto ali zamotnjenost leče) in zvišan očesni pritisk (glavkom). Zdravljenje katarakte je mogoče le z operacijo, pri kateri odstranijo spremenjeno lečo in vsadijo umetno lečo. Zvišan očesni pritisk zdravimo z očesnimi kapljicami ali operacijo. Zdravljenje zvišanega očesnega pritiska je nujno, ker nezaznavno in počasi okvarja vidni živec in trajno okvari vid. Druga zdravila, ki lahko povzročajo okvare mrežnice (retine), so antimalariki, ki jih prav tako uporabljamo za zdravljenje nekaterih revmatičnih bolezni. Zaradi tega so med zdravljenjem s temi zdravili potrebni obdobni pregledi pri specialistu za očesne bolezni.

 

Številnih iridociklitisi so na levem očesu povzročili nastajanje sive mrene. Pri operaciji le-te mi takrat niso vstavili lečko tako, da iz očesa sem postopoma izgubljala vid. Zaradi izgubljanja vida levega očesa postopoma sem bila nesposobna, da bi očesi skladno osredotočila na isto točko. Začela sem škiliti (strabizem). Sledila je ponovna peracija. nastal je tudi glavkom na obeh očesih.

Leta 2005 sem bila ponovno operirana za sivo mreno – tokrat na desnem očesu. Ponavadi se siva mrena pojavi, ko zapuščamo Abrahama - po šestdesetem letu starosti, je operacija sive mrene ali katarakte ena najpogostejših nasploh. Jaz pa niti pri tridesetih sem imela za sabo že drugo operacijo. Pri katarakti ni vprašanje, ali operirati, marveč kdaj je najprimernejši čas za poseg. Branje in opravljanje drugih vsakdanjih opravil so začela biti zelo zelo motena zato po končani diplomi in kolenskih protez sem se zavedala da, je nastopil pravi čas za odstranitev sive mrene.Tokrat so mi vstavili umetno intraokularno lečko. Postala sem kratkovidna – myopia. Predmete v bližini vidim boljše kot v daljavi. To je zaradi tega, ker umetna lečka, ki so mi vstavili je za daleč. Zdravnik mi je povedal, da pri starejših pacientih vstavijo lečko za daleč medtem, ko pri mlajših tisto za blizu.

Zaradi številnih iridociklitisov, operacije astigmatizma, sive mrene in raznoraznih degenerativnih sprememb je na mojem levem očesu prišlo do odstopa mrežnice. Ponovna očesna operacija! Očesni kirurg je med operacijo dvignjeno mrežnico položil na njeno mesto in jo pritrdi z laserskimi pečati. Da bi se mrežnica popolnoma priterdila vbrizgajo v oko plin, ki mrežico drži pri miru. Tako sem morala štirinajst dni jesti, spati skratka vse opravljati s sklonjeno glavo. Ni bilo lahko! Levo oko je tako imelo že tretjo operacijo: siva mrena, astigmatizem in sedaj še odstop mrežnice. Zgodilo se ja tako, da oko ni več videlo in zatose je počasi zapiralo. Letos sem se odločila in januarja dobila očesno protezo zanj. Očesno proteza je ortopedski pripomoček in služi kot kozmetični nadomestek. Izdelana je iz akrilatov. Vstavimo jo lahko 6 do 8 tednov po operativnem posegu. Nekaj milimetrov debela ploščica, ki je na sprednji strani izdelana in obarvana podobno kot zdravo oko. Vstavim jo v fornikse. Najprej dvignem zgornjo veko in potisnem zgornji del proteze pod veko. Nato povlečem spodnjo veko navzdol in proteza zdrsne v spodnji forniks. Zaenkrat mi jo še enkrat tedensko vstavlja mama – jaz se še nisem navadila.

Trenutno imam še serijsko izdelano čez mesec dni pa dobim tisto izdelano prav zame. =)

Če povzamem: iz levega očesa ne vidim. Iz desnega sem kratkovidna, imam glavkom in, ko revma napade postopoma izgubljam vid. Lahko se zgodi da za dva tedna ali celo več zelo slabo vidim. Ne vspem brati, gledati TV,.... to lahko dogaja tri – štiri krat letno lahko pa tudi več. Vseeno sem se naučila tako živeti in, ko revma napade moje oko skočim po lupico in z njo berem ali pa si kako drugače pomagam =)

Rada pa bi spomnila vse, ki so zboleli za JIA ali RA naj pazijo če se pojavi »rdeče oko« - nujen je čimprejšni pregled pri specialistu za očesne bolezni. Vnetje šarenice namreč lahko ogrozi vid, zato mora biti pravočasno ugotovljeno in pravilno zdravljeno, saj obstaja nevarnost izgube vida.

kisses 

INKLUZIJA – modna muha?

V slovenske redne osnovne šole je dandanes vedno več vključenih otrok s posebnimi potrebami. Začenja se postopno uvajanje inkluzije. Kaj pa sploh naj bi bila inkluzija? Morda le modna muha ali dokončna pot k sprejamanju drugačnih ljudi? Zagovorniki rabe naziva inkluzija trdijo, da ima drugačen pomen kot integracija. Integracija po njihovem mnenju pomeni, da se mora »prizadeti otrok« prilagajati splošnemu okolju, inkluzija, pa da se mora tudi okolje prilagajati temu otroku. Pri inkluziji gre za vzgojno-izobraževalni proces, v katerega so v največji možni meri vključeni otroci in mladostniki z motnjami in kjer je za razliko od integracije otrok deležen strokovne pomoči v razredu in ne zunaj njega. Sama sem se odločila za študiji inkluzivne pedagogike. A kot oseba s posebnimi potrebami verjamem v to? Težko naj odgovor....

Že kot otrok sem bila drugačna od vrstnikov. Drugačnost pa je začela iztopati, ko sem začela hoditi v šolo. Mislim, da sem bila takrat ena izmed redkih gibalno oviranih otrok (morda celo edini), ki se je izobraževala v redni osnovni šoli.

Bila sem drugačna od ostalih sošolcev. Oni so lahko tekali, se lovili po hodnikih, normalno hodili in počeli mnogo drugih stvari katere meni ni vspelo zaradi revme.

V šolo sem hodila s tremo: niso me pestile ocene saj sem bila pridna in marljiva učenka, ampak sošolci. Spominjam se kako sem zaradi tega vsako jutro v kopalnici bruhala. Bila sem diskriminirana zaradi svoje telesne oviranosti in mislim tudi zaradi tega, ker sem dokaj pametna in v šoli sem bila vedno odlična. Prizadetosti se je pridružila še druga posebnost, zaradi katere so me potem sošolci začeli popolnoma izločevati. Sedaj, ko o tem razmišljam lahko razberem, da morda niso sprejeli dejstva, da »manjvredni človek« je lahko učno bolj uspešnejši. Spominjam se, da ko sem dobila lepo oceno ni nikoli nihče izmed sošolcev čustvoval z menoj; nasprotno, če je eden od njih bil odličen so se ostali z njim veselili.celo nekoč v gimnaziji je celoten razred zahteval od profesorja kemije, da mi da nižjo oceno od ostalih, ker nisem naredila eksperimenta. Halo?! Morda nisem se ga lotila, ker zaradi mojih prstov sem težko se rokovala z raznimi epruvetami. Sledila pa sem eksperimentiranju. Ta dogodek me je zelo šokiral

V šestem razredu sem bila prav dobra. Sošolka je imela enake ocene, kot sem jih imela jaz in je na koncu leta bila odlična. Ugotovila sem, da je zato, ker je ona bila zelo dobra športnica in za šolo velikokrat tekmovala in tudi zmagala. Ker od nekdaj nisem marala nepravičnosti sem stopila k takratni ravnateljici in jo povprašala. Med vrsticami mi je povedala, da so se na zadnji konferenci zmenili, da bo pač una deklica, kljub temu, da imava enake ocene izdelala z odličnim uspehom, prav zaradi njenih odličnih rezultatih pri športu. Ne morem opisati kako sem se v tistih trenutkih počutila! Zavedala sem se, da kljub temu, da bom lahko dokazala, da znam in vspem veliko v življenju bom vedno označena in prikrajšana za veliko stvari. In to zaradi moje prizadetosti. Sama s sabo sem sklenila, da kljub vsemu se ne bom nikoli vdala! In še vedno je tako. Sem univeziteno diplomirani psiholog in v bodoče upam tudi profesor magister inkluzivne pedagogike. Nekoč morda se bom lotila tudi doktorata. In vse to, kljub temu, da nisem športnica!!!!!! ;p

Kot sem že povedala v šoli me vrstniki niso sprejeli, večina se me je izogibala. Večkrat sem si želela, da bi me zafrkavali, se norčevali iz mene. A tega niso storili. Zanj nisem bila opravičena niti do zafrkavanja. To me je najbolj razžalostilo. Kdaj pa kdaj je kakšen sošolec imitiral mojo hojo, to pa je bilo vse... Bila sem izobčenec zaradi svoje drugačnosti.

Začela sem se bolj in bolj zapirati v svoj svet. Bila sem prizadeta. Nisem razumela zakaj me sošolci ne sprejmejo, zakaj me ne sprejmejo takšno kakršna sem?

V družbi mi je večkrat nerodno in neprijetno, vedno si predstavljam, da me vsi opazujejo, gledajo mojo drugačnost. Občutek imam, kot da vsi bulijo v moje zvite prste, v moje pohabljene noge. Sram me je mojega telesa. Tako je bilo tudi v šoli. Nikoli nisem imela pravih prijateljev. Prijateljevali so z menoj samo dokler so rabili moje domače naloge. In potem nič. Ostajala sem vedno sama. V najstiških leti je postajalo vedno slabše. Fantje in punce so se začenjali spogledovati. Tudi meni je bil kakšen sošolec všeč. A me noben ni nikoli pogledal, niti slučajno.

V zadnjih letih se je stanje nekoliko izboljšalo in dobila sem nekaj prijateljev. Še vedno pa se počutim odrinjena iz družbe, ker me ljudje ne sprejmejo in večkrat čudno gledajo. Ne morem pomagati - nisem drugačna zato, ker bi si to želela. Takšna je pač moja usoda!

V življenju mi veliko stvari povzroča stisko. Nervoza, tesnobnost, anksioznost, ... Čeprav navzven ni videti, sem zelo čustvena in občutljiva na vse kar se dogaja okoli mene. Zelo lahko me je hudo prizadeti, razjeziti in užaliti pa tudi razveseliti in osrečiti. A tega ne pokažem drugim. Ustvarila sem si lupino čez katere ne spustim čustva. Tako negativna, kot tudi pozitivna odrinem globoko vase.

V osnovni šoli kot v najstniških letih gimnazije sem zelo čustveno trpela. Morda se tega ni nihče zavedal. Izkušnje so krojile mojo osebnost tako, da sem postala zaprta, nezaupljiva, zmedena, sramežljiva z zelo nizko samopodobo. Postala sem tiha, sramežljiva in vase zaprta hči, sestra, soseda, znanka, prijateljica, kolegica, sodelavka, stranka... Da sem tak zaprt človek je verjetno posledica tudi vzgoje, malce pa se človek rodi že tak po osnovi. Verjamem pa, da v kolikor ne bi bila oseba s posebnimi potrebami bi bila bolj odprtega karakterja. ... Ko gledam svet okoli sebe je pri mojih letih precej poparčkan, jaz se pa ukvarjam še s tem problemom kako biti bolj odprt za nova spoznanstva. A to je že druga zgodba.

Inkluzija? Še vedno ne vem dati odgovora.

Ljudje pogosto raje pogledajo v tla ali strahoma odhitijo, kadar srečajo osebo, ki ni po merilih večine. Morda nepoznavanje težav, motenj in drugačnosti v ljudeh vzbuja nepojasnjen strah pred neznanim in povzroča oblikovanje stereotipov. Prav zaradi tega sem se odločila pisati blog. Da bi širša okolica bolje spoznala, da za revmo lahko zbolimo tudi in predvsem mlajše osebe. Celo otroci.

Morda oz. skoraj zagotovo k sprejemanju »drugačnih« oseb pripomore družba sama. Stalno poudarjanje lepega, zdravega in mladega v družbi povečuje pri ljudeh željo po telesni privlačnosti, s tem pa postavlja v vedno težji položaj prizadete osebe. Ne-prizadeti otroci se lahko na osnovi različnega gradiva, slikanic, risank in celo reklam, naučijo razlikovati in zavračati drugačnost. Pomislimo na pravljico o grdem račku, ki ga nihče ni maral in kjer je bila vsa pozornost usmerjena v občudovanje njegovih prelepih »bratcev in sestric«. Dober primer tega, kako se že zelo zgodaj privaja otroke na drugačnost in se jih uči zaničevati tisto, kar ni lepo in običajno. Oh, ja grdega račka na koncu vsi sprejmejo med se. Ampak kdaj? Ko postane tudi on lep! :( 

Inkluzija. Upam, da ne bo samo modna muha.

kisses 

KAM SPADAM? - vse skupaj je eno samo predalčkanje

Baje sm težavna, zaprta, trmasta. Večkrat pomislim, da ne spadam v ta svet. Čeprav predalčkanja ne maram ne najdem v katerega bi se lahko spravila. Sem drugačna od drugih. Ampak vseeno preveč integrirana od večine drugih meni podeobnih »drugačnih« ob enem pa dovolj drugačna od »zdravih«, da ne spadam niti v to skupino. Ali se mi pa vsaj zdi da je tko.

Kaj pa pravzaprav je drugačnost? Vse fraze, vse to in še več: vsi drugačni, vsi enakopravni; strpnost do drugačnih; toleranca; nestrpnost, in še in še bi lahko naštevala... Vsak je drugačen. Na nek način smo vsi različni in na nek način smo pravtako vsi podobni. Vsi smo ljudje. Enako zgrajeni. Enako osnovani. Ljudje smo drugačni samo toliko, kolikor se sami naredimo drugačne. Čisto enostavno bi lahko vse sprejemali kot sebi enake. Ampak ne, na žalost to po večini ne dogaja.

Življenje nas vse postavlja na čudne preizkušnje. Če se rodiš kot "drugačen" otrok ali to postaneš kasneje ni prav lepo. Če pa je tvoja drugačnost vidna – z leti postane še večja kriza. Vidna drugačnost pogosto v drugih zbudi strah in odpor. Strah pred neznanim in nepoznanim. Družba te lahko izloči in odvrže na človeško smetišče, lahko pa te tudi sprejme kot enakopravno človeško bitje.

Sama sem telesno hendikapirana. Moja drugačnost ni prikrita drugim očem. Večkrat zavidam ljudi, ki imajo okvaro v katerem izmed organov. Navzven ni nič videti. Nihče ne opazi njihovo hibo. Moja je vidna. Živim v koži človeka, ki se mora zaradi telesnih značilnosti naučiti živeti prilagojeno. Ker je moja bolezen kronična, je to stalno učenje in prilagajanje. Slabše hodim, imam kolenske proteze, ne morem teci, moje roke niso sto procentno uporabne, iz enega očesa ne vidim,... Moje življenje je drugačno od večine, pa spet ne tako zelo drugačno. Vodijo me podobni motivi, želje, pričakovanja,... Že res, da vsak izmed nas lahko živi polno ali prazno življenje, to pa ni odvisno od popolnosti telesa, temveč od naših sposobnosti in tistega izkoristka, ki ga zmoremo iztisniti iz svojih potencialov. A vseeno pridejo na dan tudi krize. Vsake toliko dogaja, da pričakovana ljubezen do življenja se nenadoma spremeni v strah, nesluteno bojazen pred prihodnostjo, skrb, nemoč. Počutiš se osamljen. Ne veš kaj bi sam s seboj. Po nepotrebnem nosiš s seboj breme, sprašuješ se ali si kaj zamočil, izpustil, spregledal, zakaj vse to dogaja prav tebi. Jojmeni, kako je življenje včasih težko! Človek bi se raje zabrisal skozi okno, storila bi vse, da bi ušla tej kruti in težki realnosti... To bi bilo lažje, to bi bilo neskončno lažje. Globoko v sebi si želim doživet občutek, ko ne obstaja več noben problem. Pozabit na vse probleme. .... Tako se včasih zgodi, da živim samo zase v nekem svojem svetu. Zaprem se in zatečem v svet, kjer sem lahko jaz brez nikakršnih hib, nikakršnih drugačnosti. Za zunanjost sem lahko videti odmaknjena, zamišljena, zasanjana... sem pa v svojem umaknjenem svetu, sem na boljšem... čeprav za pičli trenutek.

Kar me moti je označba z »drugačnostjo«. Kaj je drugačno? Bolezen? Zdravje? So drugačni zdravi ali bolani? Pa tudi bolj novejša oznaka »s posebnimi potrebami«. Kaj pa uni otrok, ki je toliko razcartan ali nima on tudi potemtakem posebne potrebe? Moški, ki si želi športen avto – ni to posebna potreba? Ženska, ki ima cel kup čevljev v omari in si želi prav une lepe sandalčke, ki jih je zagledala v izložbi – kaj pa je to, če ni posebna potreba? Halo???? Take označbe hudo bolijo in, ko (če)se otrok tega začne zavedati ni srečen. Zakaj rabimo etikete? zakaj rabimo predalčkanja? Zakaj moramo vsakega označiti, klasificirati...

Tri leta sem delala na centru za usposabljanje otrok. Med in s temi otroci sem se naučila, kako težka je lahko ljubezen. Da je najtežja v tem, da sprejmeš neko stvar tako, kot je. Takšnega, kakršen je: težak, grd, pokvarjen, pameten, neumen; da dopustiš, da je drugi človek tako zelo drugačen od tega, kar naj bi bil, kar si ti predstavljaš, da bi bil – in da ga imaš kljub vsemu rad.

Jaz, ki sem drugačna sem se zavedala, da razmišljam, kot ostali »zdravi«, »normalni« . Učenje drugačnosti se je začela z razumevanjem in vživljanjem v položaj sočloveka. Ko sem razumela in sprejela, nisem bila več daleč od povsem tolerantnega človeka. Razumela in sprejela sem že prej na takorekoč možgansko – razumski ravni, sedaj to dojamem na višji ravni. S srcem. Z dušo. Danes sprejmem vsako drugačnost. NE. Ni prav. Ni pravilno reči, da sprejemam drugačnost. Enostavno je ne vidim več. Vsi smo postali enaki. Vsi smo ljudje.

kisses

Pomald med šolske klopi

Evo mene po doooolgem času ponovno tukaj!

Jutra so še vedno sveža, iz dneva v dan pa se živo srebro na termometru vse bolj dviguje. Jasen znak, da je mrzla zima, letos tudi izdatno mokra zima končno mimo. Po sedanju na toplem in udebnem kavču pred televizijo v teh mrzlih dneh se sedaj človeku  še kako prileže zmerna telesna aktivnost, za katero pa čedalje bolj pogosto iščem nove in nemogoče izgovore. tako kot neurejen spomladanski vrt res ne pritegne pogleda, tako je potrebno tudi svoje telo vzeti v roke in začeti kaj migati. Tako sem začela z vsakodnevno hojo - malo za rekreakcijo, malo za dušo in seveda z upanjem, da bi izgubila odvečne kilograme. Pozimi sem jih še kar nekaj nabrala. Daleč so tisti časi ko so iz moje kože "štrlele" kosti. Sedaj so pokrite pod debelo plastjo maščobe, jih ne vidiš niti pod drobnogledom =)

Hmmm... kaj je še novega v mojem lajfu? Da malček pomislim... Bila sem v Parizu (obljubim, da bo prišel tudi podrobnejši opis mojih pariških dogodivščinah), po novem sem ponovno brezposelna in... pri 35 letih sem se ponovno vrnila med šolske klopi. Še vedno ne vem zakaj, morda zato, ker mi je bilo dolgčas po knjigah ;p ali pa morda, ker sem človek, ki potrebuje vedno znova in znova premikati svoje sive celice. Najprej je moja želja po učenju me silila k doktorskem študiju, poi dolgem razmisleku, pa sem se odločila in pristala na magisterski študiji. Inkluzivne pedagogike. Vpisala sem se v Kopru.  Moram priznati, da me je na začetku, kar bilo strah - saj sem do sedaj obiskala le italijanske šole. Mislila sem, da ne bom zmorala zaradi jezika. Napaka! ... izgleda tudi, da z leti sem pridobila pri pameti saj s ponosom lahko povem, da je moja povprečna ocena zelo visoka. Yesss! Ravnokar danes sem imela izpit iz statistike (mislim, da je ta četrti ali celo peti izpit iz statistike v moji študijski karieri - matematiki in številkam se kjub upiranjem res ne morem umakniti) in ... double yessss! Ponovno sem bila zeloooo uspešna - glede na moje (ne)sposobnosti v matematiki =)

A un certo punto devi prendere una decisione: i confini non tengono lontani gli altri, servono solo a soffocarti.La vita è un problema, e noi siamo così. Quindi puoi sprecare la tua vita a tracciare confini oppure puoi decidere di vivere, superandoli. Ma ci sono confini che è decisamente troppo pericoloso varcare. Però una cosa la so: se sei pronto a correre il rischio, la vita dall'altra parte è spettacolare... (dal Telefilm “Grey’s Anatomy”) In jaz mojo odločitev sem sprejela. Zaenkrat vpis na podiplomski študij in.... še ena majhna sprememba v meni.  Spremembo, ki sem vedela, da prej ali slej bom mogla uvesti. Bila je zelo težka odločitev. Moje levo oko se je poslabševalo iz dneva v dan, vid sem skoraj 100% izgubila. Vidim le malo ampak res zelo malo svetlobe.. Bilo je tudi tako, da se je začelo zmanjševati. na koncu je bil majhen majhen in skoraj zaprt. Bilo je potrebno ukrepati. Odločila sem se in ukrepala. Šla sem  v kliniko v Ljubljano kjer so mi dali očesno protezico. Stvarca je zelo majhna in plastična. Enkrat tedensko jo vzamem ven očistim in pol opla ponovno v očesno votlino. in sedaj m oram reči, da je moj obrazek mnogo mnogo lepši =) Neverjetno, kako taka majhna stvarca spremeni poteze na obrazu. Moram povedati tudi, da se sploh ne opazi, da je moje levo oko plastično. Premikam ga normalno in tudi enake barve je kot zdravo oko =)

kisses