Puberteta

Zunaj brije dokaj močan veter, močno žvižga skozi zajle jadarnic v mandraču. Res te dodobro prepiha, tam zunaj. Mrzlo je čeprav smo šele prve dni avgusta.

Tako mrzlo je tudi zadnje dni v mojem srcu. Dogodki, ki se vrstijo v moji okolici predvsem pa na delovnem področju, počasi a postopoma ledenijo moje mehko srce.

Vedno bolj raste v meni žalostna bolečina občutka drugačnosti. Občutek tujke v množici. Tako je moje življenje. Od nevemkdaj. Nisem povsem hroma a nisem niti povsem »normalna« da bi spadala med tisto veliko večino srečnežev, ki po svetu koraka brez nikakršnih (zdravstvenih) težav. Sej ni tako hudo, se pač človek navadi marsičesa. ...... Boli pa te, ko vidiš, da so ljudje, ki tako ali drugače poudarjajo drugačnost. Nedavno sem bila priča dogodku, ko je bil človek odstarnjen od skupine zaradi prevelike drugačnosti in to prav med drugačnimi. Groza! Nenadoma se je v meni razlila pekoča mrzlica žalosti. Kako lahko izbiraš tistega »manj drugačnega« samo zaradi tega, da ne bi izpadlo vse skupaj grdo.

Gledam množico drugačnih. In vidim sebe.

Včeraj mi je prijateljica potem, ko je prebrala blog, poslala naslednje sporočilo: “Lepo napisano, ganljivo, všeč mi je, kako opisuješ naravo,sončne žarke...in občudujem tvoj pogum. Ti pa moram še nekaj povedati: jaz te nikoli nisem videla v telesu, kot ga opisuješ, meni se je vedno zdelo, da si lepa in obleči se znaš, tako se zrihtaš…”

Hmmmm… ja no, smisel za modo sem že od nekdaj imela to je res! - in ko sem od volje se prav dobro zrihtam. Da sem pa lepa… to nisem nikoli verjela in, čeprav je že kar nekaj oseb to povedalo, jim še danes ne verjamem.

Že dve leti hodim na psihoterapijo in ja, moja samozavest in samopodoba sta se res malce pozdvignili, ampak do te mere, da bi se videla lepo sploh ne! V moji glavi imam še vedno ogaben obris svojega pohabljenega, neuporabnega telesa. Sliko v meglici sestavljajo razmetane črno bele podobe.

Na svoj obraz sem si nadela navidezno masko z namenom, da bi se lažje vključila v socialne aktivnosti prav v tistem svetu, ki že od malih nog me sumljivo gleda zaradi moje hibe. Drugim se morda zdi, da se nenehno smehljam, vendar za masko doživljam bojazen, strah in nezaupanje vase. Obupno si želim biti vključena, zadovoljiti in ugoditi drugim, svojih notranjih čustev pa v javnosti ne morem pokazati.

Najhujši boji v meni so se dogajali v času pubertete. Takrat se ponavadi pri deklicah spremenijo običajni temelji prijateljstva. Igra z Barbikami in domišljiskimi igrami se zamenja s pogovorom, ki sloni na izkustvih, medsebojnih odnosih in čustvih.

Ob spreminjanju otroškega telesa v najstniško oz. žensko telo sem tudi jaz tako, kot moje vrstnice hrepenela po romanci, ljubezni in fizični intimnosti. Hkrati pa sem si želela nadaljevati z igrami na igrišču predvsem pa zmanjšati stike z vrstniki. Če bi ostala majhna punčka ne bi zrasla, ne bi mi bilo potrebno soočati se z odraščajočim življenjem. Lahko bi še vedno brezskrbno živela naprej in si zatemnila oči pred dejstvo, da se moje telo hitro spreminja in to ne samo zaradi pubertete. Sklepne deformacije so se namreč vrstile kar naprej in postajale so vedno bolj vidne in izrazite.

Nisem sprejela svoje telo. Verjetno zgodba večine najstnikov. Sem pa prepričana, da je bilo to pri meni še bolj izrazito. Svojega telesa še nisem sprejela. Prav tako mi ne pride na kraj pameti, da bi ga lahko sprejel kdo drug! Je pa bil pubertetniški čas vsekakor bogat v marsikaterem drugem pogledu. Moj notranji svet je takrat izjemno cvetel in na nek način sem uspela v sebi nadomestiti tisto, kar sem vsekakor pogrešala. Seveda pa voda nikoli ne more nadomestiti mleka.

Sem študirana, razgledana, informirana na vseh straneh, spremljam različne težave drugih oseb, pomagam če se le da z izkušnjami. Vsega kar se lotim naredim.

Vseeno pa se velikokrat počutim manj vredno. Zame je velik problem izpolniti željo biti enakovredena s prilagoditvami ki jih potrebujem.

Na delovne področju, na primer se sprašujem ali je kje delodajalec, ki bi zaposlil osebo, ki bi sicer vse opravila korektno in brez pripomb na njeno delo, pa vendar bi za to delo potrebovala malce več časa kot ostali? Bi me kljub marlivosti zaposlil? Ali bi namesto mene vzel koga drugega z neustrezno izobrazbo ampak zdravega? Take in podobne misli mi zadnje dni roji po glavi. A to bom morala še premleti preden spravim vse na blog.

kisses 

Midva: ti in moje posebne potrebe

Večkrat mislim nanj, a on verjetno tega sploh ne ve... da sem še isti trenutek ko sem ga prvič videla vedela da ga ne bom zlahka pozabila. Ne, nisem se zaljubila vanj! To ne! Je pa res, da je nekaj na njemu, da me privlači kot magnet... mislim nanj tudi takrat ko se za nekaj časa »izgubim«.... ampak se vedno vrnem, vedno ga znova in znova poiščem. Lepo mi je, ko sem z njim, ko sva skupaj.... a na drugi strani se sprašujem ali je to pravilno? ali je pravilno da ga ukradem drugim?

Mogoče je to v moji naravi, da si delam preveč preglavic, da preveč premišljujem....življenje je eno samo (tako kot on vedno pravi), zakaj bi si potem delala toliko problemov....toliko stvari se mi dogaja zadnje čase, da res začenjam razmišljati o tem, da preveč težim: drugim predvsem pa sebi! In to brezveze!!!!

Zbudim se sredi noči. Želja po njemu. Nepotešenost mi ne da miru. Obrnem se na drugo stran. Misli se vrnejo na tisti zimski večer. Takrat, ko se je najina igrica začela…..

Njegovo dihanje ob ušesu in nežen šepet me spravita v nebesa še preden se njegov jezik sploh dotakne mojega uhlja. Z jezikom mi narahlo prepotuje cel zunanji rob ušesa. Z drobnimi poljubi potuje po mojem vratu navzdol. Oči imam zaprte, glava se nagne nazaj in vsi čuti so osredotočeni na njegovo početje. Ugriznem ga v spodnjo ustnico in za trenutek zadrhti. Dotakneva se s konicami jezikov in se združiva v strasten poljub. Pod seboj začutim kako se prebuja. Spravlja me ob pamet.

Z izkušeno kretnjo mi sleče majico pod katero čakajo nanj moje prsi. Čakajo na njegove ustnice in njegov jezik. Z roko mi gre skozi lasje.

Želi se me dotakniti… me okusiti... hoče občutiti mojo toplino ... Lačna sva drug drugega … … objameva se… na ustnicah začutim vso njegovo nežnost …

... V hipu se spomnim kako sem ga spoznala....

Začelo se je takrat, ko iz radovednosti »pokukam« na internet. Že od nekdaj so me zanimale spletne klepetalnice. Izberem si eno izmed mnogih, ki jih svetovni splet ponuja. Pritegne me dejstvo, da v realnem času se ljudje lahko srečujejo in pogovarjajo z osebami, ki jih sicer verjetno ne bi nikdar spoznali oziroma srečali, saj so iz drugih mest, držav, kultur... To utegne biti zanimivo! Najprej moram predstaviti sebe tako, da na osnovi tega, kar bom v elektronski profil zapisala, si bo oseba na drugi strani žice o meni ustvarila prvi vtis. Osebni profil, neke vbrste samopromocije! Izmislim si še svoj vzdevek. Anonimnost, ki jo ponuja spletna klepetalnica postane zame, ki spadam med skupino sramežljivih ljudi prednost, ker se tako lahko sprostim in se brez strahu pogovarjam. Končno se lahko drugim predstavim brez, da bi videli mjega revmatskega telesa.

Ob prvi prijavi dobim kratko sporočilce. »Pozdravljena«. Začneva klepetati. Prijazen, odločen in samozavesten fant mojih let.  

Moje polne ustnice. Njegovi rahli, neženi, raziskujoči dotiki sledijo najinimi želji… Začutim njegove roke, ki se tesno prižemajo k mojemu vročemu telesu. Primež najinih teles, ustnic, jezikov, ki poplesujeta drug ob drugem. Tvoj vonj me omami… Sex je tisto na kar trenutno misliva oba, zato se vrnem in z ustnicami zaprem tvoja usta. Rada bi mu podarila svoje telo, rada bi se povsem prepustila njegovemu vročemu telesu predvsem pa svojim občutkom.

Želim se prepustiti strasti, ki z vso silo rine v moje prepoteno telo a kaj, ko mi njegovi čeprav nežni dotiki povzročijo bolečino. Skušam zapreti oči in odmisliti bolečino, da bi se popolnoma prepustila strasti a me sunki bolečin v sklepih znova in znova zvlečejo nazaj v kruto realnost. Rada bi mu povedala, da me bolijo sklepi a si tega ne upam. Bojim se, da bi uničila vso nastalo magiijo. Zavem se nečesa novega, da me je strah seksa... Ne vem zakaj, razloga mi še ni uspelo osvetliti, ampak ta strah leže strašno kot mankajoči košček v ta prekrasen večer... Gre za podzavesten strah ki mi ga še ni uspelo v celoti preučit... Vem, da je to sex nekaj, pri čemer naj bi se uživalo ampak mene je strah v bistvu pa nimam pojma česa. 

Ne morem se sprostiti in v glavi to preoblikujem v strah pred seksom.

Pravijo, da seksaš z osebno ki te privlači. Zunanji izgled in zmožnosti so zgolj delček tega. Ali je res tako?

Seks je pomemben tudi za ljudi s posebnimi potrebami. Enako pomemben kot za vse druge ljudi. Prav tako si želimo ljubezni, sprejetosti, partnestva in telesne ljubezni kot vsi drugi ljudje.

Pot do realizacije in zadovoljitve teh potreb pa postane težja zaradi komunikacijskih ovir, telesne oviranosti, predsodkov in strahu pred drugačnim izgledom pri ljudeh.

To je najbolj izrazito pri mladih ljudeh v letih, ko sta najpomembnejša telesna lepota in privlačnost. Za druženje je še pripravljenost, za ljubezen z osebo s posebnimi potrebami in izgledom pa ne.

Osebno, se res najbolj neenakovredno počutim prav pri intimnosti. V tistih trenutkih se nikoli ne počutim popolnoma sproščeno. Še, ko sem sama v kopalnici me je sram mojega telesa. Verjamem, da je vse to v moji glavi. Ampak naj se še tako trudim, mi včasih kompleksi pač ne pustijo, da bi se povsem sprostila. 

Ker so moje okončine spremenjene, to ogromno vpliva na mojo samopodobo, bolečine pa, ko so zelo izrazite povzročijo izgubo interesa za seks. V takih trenutkih bi tudi udoben spolni položaj težje našla. Artritis v rokah oteži božanje in ljubkovanje, pravzaprav sram me je božati z mojimi ukrivljenimi rokami.

Strah me je tudi pred morebitno nosečnostjo. Oziroma otroka, ki bi se rodil.

Od večine svojih vrstnikov bi se razlikoval. Razlikoval v tem, da ima mamo, ki ima revmo. Zaradi tega bi bil moj otrok prikrajšan za marsikatero izkušnjo, za marsikateri trenutek, igro, pomoč, tolažbo. Za nekoga, ki nima težav je nepredstavljivo, da ob svojem otroku, ki se igra na tleh ne moreš sodelovati, lahko le stojiš zraven in gledaš, kako se igra in se igraš z njim le z besedami in s pogledi..

Kako grozen mora biti občutek, ko tvoj otrok pade, vendar ga ne moreš pobrat, ga dvignit, stisnit k sebi in ga potolažit. In ko ves nasmejan priteče z razširjenimi rokami in nasmehom naproti ga namesto z nasmehom in razširjenimi rokami pričakaš z bojaznijo, da ne boš padel, da me te bo preveč zabolelo, ker ima tvoj otrok mamo, ki jo boli že brez dodatnih sunkov, trkov.

Mislim, da nisem zavrta, verjetno preprosto imam kompleske, se bojim, nisem še našla gospoda » ta pravega« ali kdo ve kakšen drugi razlog bi lahko še našla. Imam skoraj 35 let pa še nisem. Eni ste jo izgubili pri 16-ih. Drugi pri 14-ih. Tretji pri 22-ih. Četrti jo še nismo.

Hrepenim po tem, da bi imela fanta. Zato, ker bi rada nekomu izkazovala naklonjenost in bi mi jo ta vračal. Da bi končno enkrat v življenju imela občutek, da sem ljubljena. Žal ne znam vzpostaviti stika s komerkoli. Sploh ne znam biti sproščena v družbi tako fantov kot deklet. Na vsakega fanta pogledam kot na potencialnega partnerja, vendar sama pri sebi takoj sklenem, da sploh ni možnosti, da bi mu postala všeč. Do zdaj nisem imela še nobenega fanta.

V osnovni šoli nisem imela nobenega prijatelja. Zaradi bolezni že od malega imam spremenjen zunanji videz tako, da sem se začela izogibati sovrstnikom v strahu, da bi me ti zasmehovali. Še danes se vedno držim bolj zase. Na srečo me socialna izolacija ni nikoli ovirala pri učnem procesu saj sem ambiciozna in talentirana punca, a je na žalost delovala na moj čustveni razvoj. V meni se je naselil strah, da zaradi bolezni ne bom uspela v šoli, prav tako pa, da me bodo zaradi bolezni vrstniki popolnoma zavrnili.

Upala sem, da bom v gimnaziji dobila dobre prijatelje. Večina sošolcev je bila iz osnovne šole. Spoprijateljila sem se tremi novimi sošolkami. Žal med glavnim odmorom so se vedno usedle skupaj in sem jaz ostala sama, kot vedno. To me vedno zelo prizadene, čeprav se marsikdo drug zaradi tega ne bi sekiral. Enako je bilo tudi na faksu. Počutim se izrinjeno iz družbe tudi, ko se take stvari dogajajo dandanes a se sedaj preveč ne obremenjujem.

Velikokrat se še vedno smilim sama sebi, ker me nihče ne mara, ker nimam ne prijateljice ne fanta. Včasih se okregam ter spodbudim k optimističnim razmišljanjem a ni vedno lahko.

Edina tolažba mi je ta, da dandanes je večina moških izkoriščevalskih in punce, ki nočejo biti prizadete se jih pač izognejo. Enkrat bom že srečala nekoga, ki bo to spoštoval in me bo imel rad.

V resnici pa v glavi mi roji eno edino vprašanje: ali bi morda mojega partnerja bilo sram biti v moji družbi v javnosti. Saj mene je sram mojega lastnega telesa.

Najini telesi kot na ukaz obmirujeta in najino dihanje se popolnoma ujame. Ko odpreva oči se spogledava. Dolg in globok pogled, ki pove več kot besede. Na obrazih nama igra nasmešek ker veva da bova nekoč nadaljevala najino igrico.

kisses