Zunaj brije dokaj močan veter, močno žvižga skozi zajle jadarnic v mandraču. Res te dodobro prepiha, tam zunaj. Mrzlo je čeprav smo šele prve dni avgusta.
Tako mrzlo je tudi zadnje dni v mojem srcu. Dogodki, ki se vrstijo v moji okolici predvsem pa na delovnem področju, počasi a postopoma ledenijo moje mehko srce.
Vedno bolj raste v meni žalostna bolečina občutka drugačnosti. Občutek tujke v množici. Tako je moje življenje. Od nevemkdaj. Nisem povsem hroma a nisem niti povsem »normalna« da bi spadala med tisto veliko večino srečnežev, ki po svetu koraka brez nikakršnih (zdravstvenih) težav. Sej ni tako hudo, se pač človek navadi marsičesa. ...... Boli pa te, ko vidiš, da so ljudje, ki tako ali drugače poudarjajo drugačnost. Nedavno sem bila priča dogodku, ko je bil človek odstarnjen od skupine zaradi prevelike drugačnosti in to prav med drugačnimi. Groza! Nenadoma se je v meni razlila pekoča mrzlica žalosti. Kako lahko izbiraš tistega »manj drugačnega« samo zaradi tega, da ne bi izpadlo vse skupaj grdo.
Gledam množico drugačnih. In vidim sebe.
Včeraj mi je prijateljica potem, ko je prebrala blog, poslala naslednje sporočilo: “Lepo napisano, ganljivo, všeč mi je, kako opisuješ naravo,sončne žarke...in občudujem tvoj pogum. Ti pa moram še nekaj povedati: jaz te nikoli nisem videla v telesu, kot ga opisuješ, meni se je vedno zdelo, da si lepa in obleči se znaš, tako se zrihtaš…”
Hmmmm… ja no, smisel za modo sem že od nekdaj imela to je res! - in ko sem od volje se prav dobro zrihtam. Da sem pa lepa… to nisem nikoli verjela in, čeprav je že kar nekaj oseb to povedalo, jim še danes ne verjamem.
Že dve leti hodim na psihoterapijo in ja, moja samozavest in samopodoba sta se res malce pozdvignili, ampak do te mere, da bi se videla lepo sploh ne! V moji glavi imam še vedno ogaben obris svojega pohabljenega, neuporabnega telesa. Sliko v meglici sestavljajo razmetane črno bele podobe.
Na svoj obraz sem si nadela navidezno masko z namenom, da bi se lažje vključila v socialne aktivnosti prav v tistem svetu, ki že od malih nog me sumljivo gleda zaradi moje hibe. Drugim se morda zdi, da se nenehno smehljam, vendar za masko doživljam bojazen, strah in nezaupanje vase. Obupno si želim biti vključena, zadovoljiti in ugoditi drugim, svojih notranjih čustev pa v javnosti ne morem pokazati.
Najhujši boji v meni so se dogajali v času pubertete. Takrat se ponavadi pri deklicah spremenijo običajni temelji prijateljstva. Igra z Barbikami in domišljiskimi igrami se zamenja s pogovorom, ki sloni na izkustvih, medsebojnih odnosih in čustvih.
Ob spreminjanju otroškega telesa v najstniško oz. žensko telo sem tudi jaz tako, kot moje vrstnice hrepenela po romanci, ljubezni in fizični intimnosti. Hkrati pa sem si želela nadaljevati z igrami na igrišču predvsem pa zmanjšati stike z vrstniki. Če bi ostala majhna punčka ne bi zrasla, ne bi mi bilo potrebno soočati se z odraščajočim življenjem. Lahko bi še vedno brezskrbno živela naprej in si zatemnila oči pred dejstvo, da se moje telo hitro spreminja in to ne samo zaradi pubertete. Sklepne deformacije so se namreč vrstile kar naprej in postajale so vedno bolj vidne in izrazite.
Nisem sprejela svoje telo. Verjetno zgodba večine najstnikov. Sem pa prepričana, da je bilo to pri meni še bolj izrazito. Svojega telesa še nisem sprejela. Prav tako mi ne pride na kraj pameti, da bi ga lahko sprejel kdo drug! Je pa bil pubertetniški čas vsekakor bogat v marsikaterem drugem pogledu. Moj notranji svet je takrat izjemno cvetel in na nek način sem uspela v sebi nadomestiti tisto, kar sem vsekakor pogrešala. Seveda pa voda nikoli ne more nadomestiti mleka.
Sem študirana, razgledana, informirana na vseh straneh, spremljam različne težave drugih oseb, pomagam če se le da z izkušnjami. Vsega kar se lotim naredim.
Vseeno pa se velikokrat počutim manj vredno. Zame je velik problem izpolniti željo biti enakovredena s prilagoditvami ki jih potrebujem.
Na delovne področju, na primer se sprašujem ali je kje delodajalec, ki bi zaposlil osebo, ki bi sicer vse opravila korektno in brez pripomb na njeno delo, pa vendar bi za to delo potrebovala malce več časa kot ostali? Bi me kljub marlivosti zaposlil? Ali bi namesto mene vzel koga drugega z neustrezno izobrazbo ampak zdravega? Take in podobne misli mi zadnje dni roji po glavi. A to bom morala še premleti preden spravim vse na blog.
kisses
Ni komentarjev:
Objavite komentar