INKLUZIJA – modna muha?

V slovenske redne osnovne šole je dandanes vedno več vključenih otrok s posebnimi potrebami. Začenja se postopno uvajanje inkluzije. Kaj pa sploh naj bi bila inkluzija? Morda le modna muha ali dokončna pot k sprejamanju drugačnih ljudi? Zagovorniki rabe naziva inkluzija trdijo, da ima drugačen pomen kot integracija. Integracija po njihovem mnenju pomeni, da se mora »prizadeti otrok« prilagajati splošnemu okolju, inkluzija, pa da se mora tudi okolje prilagajati temu otroku. Pri inkluziji gre za vzgojno-izobraževalni proces, v katerega so v največji možni meri vključeni otroci in mladostniki z motnjami in kjer je za razliko od integracije otrok deležen strokovne pomoči v razredu in ne zunaj njega. Sama sem se odločila za študiji inkluzivne pedagogike. A kot oseba s posebnimi potrebami verjamem v to? Težko naj odgovor....

Že kot otrok sem bila drugačna od vrstnikov. Drugačnost pa je začela iztopati, ko sem začela hoditi v šolo. Mislim, da sem bila takrat ena izmed redkih gibalno oviranih otrok (morda celo edini), ki se je izobraževala v redni osnovni šoli.

Bila sem drugačna od ostalih sošolcev. Oni so lahko tekali, se lovili po hodnikih, normalno hodili in počeli mnogo drugih stvari katere meni ni vspelo zaradi revme.

V šolo sem hodila s tremo: niso me pestile ocene saj sem bila pridna in marljiva učenka, ampak sošolci. Spominjam se kako sem zaradi tega vsako jutro v kopalnici bruhala. Bila sem diskriminirana zaradi svoje telesne oviranosti in mislim tudi zaradi tega, ker sem dokaj pametna in v šoli sem bila vedno odlična. Prizadetosti se je pridružila še druga posebnost, zaradi katere so me potem sošolci začeli popolnoma izločevati. Sedaj, ko o tem razmišljam lahko razberem, da morda niso sprejeli dejstva, da »manjvredni človek« je lahko učno bolj uspešnejši. Spominjam se, da ko sem dobila lepo oceno ni nikoli nihče izmed sošolcev čustvoval z menoj; nasprotno, če je eden od njih bil odličen so se ostali z njim veselili.celo nekoč v gimnaziji je celoten razred zahteval od profesorja kemije, da mi da nižjo oceno od ostalih, ker nisem naredila eksperimenta. Halo?! Morda nisem se ga lotila, ker zaradi mojih prstov sem težko se rokovala z raznimi epruvetami. Sledila pa sem eksperimentiranju. Ta dogodek me je zelo šokiral

V šestem razredu sem bila prav dobra. Sošolka je imela enake ocene, kot sem jih imela jaz in je na koncu leta bila odlična. Ugotovila sem, da je zato, ker je ona bila zelo dobra športnica in za šolo velikokrat tekmovala in tudi zmagala. Ker od nekdaj nisem marala nepravičnosti sem stopila k takratni ravnateljici in jo povprašala. Med vrsticami mi je povedala, da so se na zadnji konferenci zmenili, da bo pač una deklica, kljub temu, da imava enake ocene izdelala z odličnim uspehom, prav zaradi njenih odličnih rezultatih pri športu. Ne morem opisati kako sem se v tistih trenutkih počutila! Zavedala sem se, da kljub temu, da bom lahko dokazala, da znam in vspem veliko v življenju bom vedno označena in prikrajšana za veliko stvari. In to zaradi moje prizadetosti. Sama s sabo sem sklenila, da kljub vsemu se ne bom nikoli vdala! In še vedno je tako. Sem univeziteno diplomirani psiholog in v bodoče upam tudi profesor magister inkluzivne pedagogike. Nekoč morda se bom lotila tudi doktorata. In vse to, kljub temu, da nisem športnica!!!!!! ;p

Kot sem že povedala v šoli me vrstniki niso sprejeli, večina se me je izogibala. Večkrat sem si želela, da bi me zafrkavali, se norčevali iz mene. A tega niso storili. Zanj nisem bila opravičena niti do zafrkavanja. To me je najbolj razžalostilo. Kdaj pa kdaj je kakšen sošolec imitiral mojo hojo, to pa je bilo vse... Bila sem izobčenec zaradi svoje drugačnosti.

Začela sem se bolj in bolj zapirati v svoj svet. Bila sem prizadeta. Nisem razumela zakaj me sošolci ne sprejmejo, zakaj me ne sprejmejo takšno kakršna sem?

V družbi mi je večkrat nerodno in neprijetno, vedno si predstavljam, da me vsi opazujejo, gledajo mojo drugačnost. Občutek imam, kot da vsi bulijo v moje zvite prste, v moje pohabljene noge. Sram me je mojega telesa. Tako je bilo tudi v šoli. Nikoli nisem imela pravih prijateljev. Prijateljevali so z menoj samo dokler so rabili moje domače naloge. In potem nič. Ostajala sem vedno sama. V najstiških leti je postajalo vedno slabše. Fantje in punce so se začenjali spogledovati. Tudi meni je bil kakšen sošolec všeč. A me noben ni nikoli pogledal, niti slučajno.

V zadnjih letih se je stanje nekoliko izboljšalo in dobila sem nekaj prijateljev. Še vedno pa se počutim odrinjena iz družbe, ker me ljudje ne sprejmejo in večkrat čudno gledajo. Ne morem pomagati - nisem drugačna zato, ker bi si to želela. Takšna je pač moja usoda!

V življenju mi veliko stvari povzroča stisko. Nervoza, tesnobnost, anksioznost, ... Čeprav navzven ni videti, sem zelo čustvena in občutljiva na vse kar se dogaja okoli mene. Zelo lahko me je hudo prizadeti, razjeziti in užaliti pa tudi razveseliti in osrečiti. A tega ne pokažem drugim. Ustvarila sem si lupino čez katere ne spustim čustva. Tako negativna, kot tudi pozitivna odrinem globoko vase.

V osnovni šoli kot v najstniških letih gimnazije sem zelo čustveno trpela. Morda se tega ni nihče zavedal. Izkušnje so krojile mojo osebnost tako, da sem postala zaprta, nezaupljiva, zmedena, sramežljiva z zelo nizko samopodobo. Postala sem tiha, sramežljiva in vase zaprta hči, sestra, soseda, znanka, prijateljica, kolegica, sodelavka, stranka... Da sem tak zaprt človek je verjetno posledica tudi vzgoje, malce pa se človek rodi že tak po osnovi. Verjamem pa, da v kolikor ne bi bila oseba s posebnimi potrebami bi bila bolj odprtega karakterja. ... Ko gledam svet okoli sebe je pri mojih letih precej poparčkan, jaz se pa ukvarjam še s tem problemom kako biti bolj odprt za nova spoznanstva. A to je že druga zgodba.

Inkluzija? Še vedno ne vem dati odgovora.

Ljudje pogosto raje pogledajo v tla ali strahoma odhitijo, kadar srečajo osebo, ki ni po merilih večine. Morda nepoznavanje težav, motenj in drugačnosti v ljudeh vzbuja nepojasnjen strah pred neznanim in povzroča oblikovanje stereotipov. Prav zaradi tega sem se odločila pisati blog. Da bi širša okolica bolje spoznala, da za revmo lahko zbolimo tudi in predvsem mlajše osebe. Celo otroci.

Morda oz. skoraj zagotovo k sprejemanju »drugačnih« oseb pripomore družba sama. Stalno poudarjanje lepega, zdravega in mladega v družbi povečuje pri ljudeh željo po telesni privlačnosti, s tem pa postavlja v vedno težji položaj prizadete osebe. Ne-prizadeti otroci se lahko na osnovi različnega gradiva, slikanic, risank in celo reklam, naučijo razlikovati in zavračati drugačnost. Pomislimo na pravljico o grdem račku, ki ga nihče ni maral in kjer je bila vsa pozornost usmerjena v občudovanje njegovih prelepih »bratcev in sestric«. Dober primer tega, kako se že zelo zgodaj privaja otroke na drugačnost in se jih uči zaničevati tisto, kar ni lepo in običajno. Oh, ja grdega račka na koncu vsi sprejmejo med se. Ampak kdaj? Ko postane tudi on lep! :( 

Inkluzija. Upam, da ne bo samo modna muha.

kisses