Iz sna me prebudi nežno božanje sončnega žarka, ki kot nežna vila vstopi v zaspano sobo in boža in gerje moje lase. Nekaj časa še poležavam in se nastavljam ugodju, ki mi ga nudi nežna toplota. Slišim žvrgolenje ptic, krohotanjev kopalcev na plaži, oddaljene gliserje na morju…
Kot prava lenuhinja bi še vedno malce podremala a vstanem in se pretegnem. Moje telo je spočito in z še rahlo odprtimi očmi skočim v nov dan, ko me prve misli ponavadi ponesejo k obveznostim tekočega dne. Imam toliko idej in različnih misli a velikokrat mi primankuje energije za vse tisto kar bi rada počela, saj bolečine in omejitve v sklepih me vedno znova in znova opomnijo, da moje telo ni zdravo in nabito z energijo.
Kot prvo spijem ananasov sok in tabletko za moje anksiozno stanje. Ob topli in lepo rumeni barvi ananasa se spočije oko, vlije mi nove pozitivne energije, okus je zelo svež in poživi še tako zaspano telo. Počutje je veliko boljše in bolj vesela grem v novi dan.
Po opravljenih jutranjih ritualih si pripravim zajtrk. Čeprav nisem prej nikoli zjutraj zajtrkovala zadnje čase to skoraj ni več izjema, ampak zelo zaželjen začetek dneva. Pojem skodelico mleka z muesli s čokolado medtem, ko omamno pridiši iz kuhinje in me mamina jutranja kavica željno pričakuje na mizici v dnevni sobi. Ne morem si predstavljati, da bi dan lahko začela drugače kot z omamno skodelico vroče in dišeče kavice s smetano. Prava kava me povsem zmeša, zdi se mi, da se mi po žilah spusti hudiča in pol.
Ko imam najljubšo jutranjo skodelico v rokah za trenutek počakam, da me njen čvrst duh omami s svojim opojnim vonjem, ki zapolni nosnici, da ga posrkam vase.
Težko bi brez nje, pa ne da bi bila totalno odvisna od nje in da bi me brez nje pobralo....sploh ne ali pač. Vedno znova in znova me prevzame njen prefinjen okus....Ob pitju preprosto uživam, pa če je to zjutraj, opoldne ali ob štirih.
Po jutranjem kofetnem obredu in pokramljanjem z mamo se odpravim v kopalnico, kjer se uredim.
Zaradi količine časa, ki ga zjutraj porabim, da se uredim prebijem jutro pretežnoma v kopalnici - na žalost moje družinice! Bodisi zato, ker sem bolj lenobne narave in delam vse počasi bodisi zato, ker delam vse bolj počasi zaradi mojih sklepnih omejitvah sem ponavadi kar eno urico v kopalnici. Imam srečo da se moj delavnik le redko začne pred deseto in si tako lahko privoščim, da gre vse bolj na izi.
Najprej si umijem zobe. To je sedaj kar lahka zadevica od kar imamo pri hiši električno ščetko a pred leti, ko je še nismo imeli je bilo kar hudo zjutraj. Bolela so me zapestja, komolci vrat, čeljust po vrhu pa še prsti rok. Natanko nisem vedela kako naj bi si umila zobe. O nitkanju pa niti ne govorim. Nikoli nisem vprašala za pomoč starše, ker me je bilo preveč sram, da si sama ne morem umiti zobe. Spomnim se kako sem se večkrat zaprta v kopalnici najprej zjokala nato pa šele začela z umivanjem. Tudi umivanje obraza ni lahka stvar, čeprav danes imam gobico s katero si lahko pomagam.
Trikrat na teden, poleti pa celo vsaki dan, si zjutraj umijem glavo. Marsikdo bi lahko pripomnil, da je umivanje las res preprosta stvar vendar, če si revmatik ti tudi tako enostavna stvar postane kar se da še kako težka.... Desnega komolca imam v kontrakturi devetdeset stopinj ( torej se iz določenega položaja ne premakne za milimeter ) in levega malce bolj uporabnega zato pranje las ni lahka stvar. Ponavadi imam daljše lase. Najprej jih sperem z mlačno vodo; potem je tukaj na vrsti še šamponiranje. Šampon razmažem ga med dlanmi in potem z razprtimi prsti ( kolko jih sicer lahko uspem razpreti ) enakomerno nanesem na lase. Las nato moram nežno gneti. Vse to s spremljavo bolečine rok in komolcev. Seveda, ko me boli še vrat, in to se zgodi na žalost zelo redko, postane moje umivanje zelo boleče. Kljub temu se potrudim, saj se še vedno spominjam, ko mi je nekoč starejši človek rekel, da za lepoto je treba potrpeti. In prav je imel!
To zame predstavlja veliko telovadbo: dokler si bom lahko umivala lase sama bom tako rekoč na konju. Tudi sušim jih sama, mami mi pomaga le ko jih ravnam.
Nato pa pride izbira obleke. Ko sem v službi imam navado, da si zvečer pripravim oblačila. Izbira oblačil in obuval za revmatika ni lahka stvar.
Lepi, elegantni čevlji so lahko samo sanje. Po pravici povedano ne pomnim, da bi kdaj nosila elegantne čevlje. Že od nekdaj dokaj udobno nosim športne copate ali škornje; v mrazu ali vročini, v suhem ali mokrem, na poroki ali pogrebu. Edino poleti si privoščim malce bolj odprte čevlje.
Daljše obdobje sem namesto hlač nosila trenirke, saj mi te še niso poudarile zvitosti tako kot hlače. Krila ali celo mini krilca nisem nikoli oblekla. Z ogromno zavistjo gledam punce, ko hodijo naokoli z miniko ali celo z vročimi hlačkami. Imam jih 34 a samo leto dni je naokrog odkar tudi jaz končno lahko oblečem oblekice in mini krila. Sedaj, po operacij kolen, ko so moje noge ravne.
Oblačilia imam rada v živahnih barvah obožujem pa turobno črno.
kisses
Ni komentarjev:
Objavite komentar