Sonce počasi zahaja. Poslednji žarki se pasejo po obrisih ladij in jadarnic, ki jih videvam na obzorju.
Lepo je prepustiti se samotarskemu razmišljanju. Vse okoli mene je mirno. Obmorski sončni zahodi so tako magično romantični prav v tistem trenutku, ko sonce še malce kuka izza morja preden se vanj za danes potopi. Zaželim si sprehoda z nekom, ki ga imam rada, predvsem pa, ki bi mene imel rad.
Kopalci so že odšli domov. Plaža sameva. Po morju se vleče lenobna zlata oranžna lisa, ostareli ribič se s svojo batano odpravi na odprto morje, pripravlja mreže. Obzorje žari, galebi plešoče letijo… Iz torbe vržem v morje nekaj ostankov popoldanske malice. Svetlikajočih pogledov se galebi ostro zapodijo v ponujen obrok.
Okoli spalva na katerem še vedno sedim je voda precej mirna, kakor da bi se morje hotelo odpočiti od celodnevnega vrveža kopalcev, ki so se v njem kopali in vsemogočnik ladij, ki so po njem cel dan pluli.
Zaslišim mamin glas, ki me kliče na večerjo. Ura je že skoraj dvajset. Kruljenje po trebuhu se najbrž sliši daleč naokoli, tako da je res skrajni čas, da se odpravim. Pospravim svoje stvari v torbo. V prvi vrsti krema za sončenje. To je pravilo številka ena. Brez nje od maja do septembra ne grem nikamor! Namažem se že doma. Potem sta tu še brisača in pokrivalo. Pokrivalo (ponavadi je to preprosta baseball kapa) me varuje pred morebitnimi večernimi glavoboli in ostalimi neprijetnostmi, ki sledijo po prihodu s plaže. Seveda s sabo imam tudi sončna očala in, ker je JIA prizadel tudi moje oči sem si kupila kvalitetna, čeprav zelo draga očala. Če so očala nekvalitetna (kupljena na primer v trafiki za par evrov), lahko škodijo očem celo bolj kot škodijo sončni žarki, ki se odbijajo na vodni gladini, ko nimamo očal. Prav tako v torbi ne manjka cd oz. mp3 predvajalnik, ki mi krajša čas med sončenjem in mobitel. Pravzaprav, ko grem od doma vzamem mobitel vedno s seboj – zaradi varnosti. Nikoli ne veš kaj se ti lahko ponesreči. Sedaj je v torbi vse. Vzamem še pohodno palico s katero si pomagam hoditi po plaži.
Plaža na kateri preživljam svoje poletne dneve je majhna, divja čez celo dolžino posuta s kamenjem. Kdor želi sonce, ga bo zagotovo tukaj našel, kdor je raje v senci pa žal si mora vzeti s sabo senčnik, saj je tukaj samo eno samcato drevesce. Tukaj tudi živim - majhno sicer tipično jadransko turistično naselje, ki pozimi daje vtis mesta duhov.
Prečkam ozko makadamsko cesto, ki loči plažo od hiše kjer živim. Viper mi teče naproti. Vesel je, da sem se vrnila domov - prvih pet minut ga ne morem sploh pomiriti. Kar laja in se "mota" med nogami od veselja. Krasen pes zaščitnik je in neprecenljivi stražar vsega svojega. Pred njegovim budnim očesom ni ostala neopažena nobena moja kretnja na plaži saj me je od daleč ves čas budno nadziral.
Pozdravim brata in mamo. Vstopim v hišo se stuširam in preoblečem.
Na mizi zunaj me že čaka večerja.
Zelo primerna poletna prehrana so solate zato si pogosto privoščimo ogromno skledo: kumarice, paradižnik, paprika, fižol, koruza in kuhano jajce zraven pa še frigane sardelice. Njami… To je prava poletna večerja !
Ko končamo še malce posedemo na verandi in malo pokramljamo o tem in onem, o vsakodnevnih dogodkih. Meni to osebno veliko pomeni, da se skupaj usedemo, si vzamemo čas samo za nas in pokramljamo ali pa tudi, če smo tiho. Tisto čarobno poletno večerno vzdušje, ko mesec sije visoko na nebu, kresničke letajo naokoli in iz plaže prihaja prijetno in pomirjajoče bučanje valov. Kmalu se izgubim v njem, da komaj še vem zase, tako globoko tišino ta edinstveni glas ustvari v mojem srcu. In v globini te tišine zaslišim zvonenje komaj slišnega zvona ljubezni do in za mojo družino. Vse to privede do harmonije in srce se topi v veselju in čudenju takemu, ki samo večerna poletja znajo pričarati.
To je pravšnjato darila za dušo od katerega imam več veselja kot od česarkoli drugega.
Zvrha polna prekrasnih občutkov tega dneva se odpravim spat. Odločim se, da zjutraj, da čim bolj zgodaj vstanem in se na plažo odpravila čim bolj zgodaj. Ko še ni plavalcev, ko je morje mirno, ko ozračje ne diši po sredstvih za sončenje in zvoke čričkov ne motijo preglasni mp3 predvajalniki. Poiskala si bom primeren kotiček in v miru se martinčkala. Potem med 10 in 11. uro bo čas za umik v senco, za opoldanski počitek…
Ležem v posteljo. Kdo bi si mislil, da lahko človek v postelji obudi toliko spominov. Ležim in jokam v temi, čeprav na nočni omarici gori svetilka, ki oddaja blago rdečo svetlobo in toploto. Svetilka obseva predmete okoli sebe, toda mene ne doseže. Njena svetloba in toplina me ne dosežeta. Ležim v postelji in se smilim sama sebi. Obožujem poležavanje, a samo, če užitka ne motijo bolezenske težave. Opazujem pajčevino nad oknom. Naj vstanem in jo odstranim? Ali naj se raje poigram sama s sabo? Opazujem strop. Zaprem oči ter vidim jasno zvezdnato nebo, ki bedi nad mano. Vidim Luno, ki me prijazno objema s svojim svetlim plaščem, stkanim iz belega žameta. Odprem oči. Zopet vidim brezizrazen strop. Ne morem več. Ponovno zaprem oči ter zaprosim Morfeja grškega boga spanca, dvojnik rimskega Somnusa naj me sprejme v svoj objem. Po bledem licu mi spolzi hladna solza.
Kar naenkrat Morfeus usliši mojo molitev, prisluhne moji želji in v istem trenutku, ko ponovno zaprem oči se za to noč zazibam v njegov objem…
kisses
Ni komentarjev:
Objavite komentar