Barve

Črna, rdeča, vijolična,… Barve so moja strast, moj daljni samski otok na katerega se domišljeno zatečem, ko sem slabe volje ali, ko moja zvesta spremljevalka s sunkovitimi bolečinami pritegne zova pozornost nase. Brez barv si ne predstavljam svojega življenja. Svoje življenje primerjam s v Franciji nastalim slikarskim stilom. Smer, ki jo lahko imenujemo tudi umetnost vtisov, kjer mlačnost zastarele umetnosti nadomesti toplota življenja. Vrata se tako odpro na stežaj in pokaže se resnično nebo ter opojna svežina narave. Obožujem impresionizem in Pierre-Auguste Renoir-a. Z zadovoljivim presenečenjem nekoč ugotovim, da z njim si ne deliva samo čopič temveč tudi enako bolezen. V njegovih slikah opazim, predvsem na človeških likih, neko radost do človeške figure… njegova telesa so puhasto zadebeljena, rožnato brezmadežno nežna koža, skoraj angelsko prikazani smrtniki… v meni nastopi mišljenja ter zavedanje, da je umetnik v svojih slikah upodobil ne le ženske lepote in čutnosti temveč dobesedno izrazil ljubezen in nepotešeno željo po normalnem zunanjem človeškem videzu samega sebe. Kar utonila bi v mehko čarobni impresionizem.

Čeprav mi je bližje “mehki impresionizem” obožujem kontraste na vseh področijih.

V kontrastih vse pride do večjega izražanja. Igre svetlobe in senc so bolj izrazite. Vse postane bolj pripovedno in izgine vsa monotonija...

Če bi se morala uvrstiti nekam s svojim okusom glede oblačil, bi živela v sedemdesetih letih prav zaradi kontrastnih in živih barv. Imela bi živo barvne, mavričnih barv in rožaste obleke in kavbojke in divji kontrasti. Rada nosim divje barvne kombinacije, recimo rdeče-črne.

kisses