Vse moje življenje temelji na nasprotijih. Prva v vrsti je moja osebnostna plat.
Sem izredno misleč človek, ki teži k popolnosti čeprav ne jemljem resno ne sebe ne vse, kar me obkolja. V določenih zadevah znam biti predana redu in organiziranosti čeprav sem dokaj kaotična, raztresena in neredna oseba. Po značaju sem težek optimist in vedno zadržana čeprav lačna vedno novih in novih stikov. Negotovi v ljubezni, dvomim v vsako pohvalo, ki prejmem. Čeprav sem rada med ljudmi uživam gledati v zrak, vdihovati svežo sapico in meditirati v mesečini. Čeprav veliko premišljujem večkrat utegne, da govorim, ne da bi prej pomislim. Izredno rada imam raznolikost in prožnost. Vedno se mora dogajati kaj novega.
Vse to in mnogo več sem jaz. Čudovita zmes večkratnikov vseh možnih kontrastov. V bistvu se mi dozdeva, da sem jaz razdeljena na dva dela. In tako je. Obstajata dve osebi.
Dve osebi v enem samem telesu in duhu
Če izbistrim misli in razsvetlim dogajanje v mojem življenju vidim, da sta vedno obstajali dve osebnosti.
To drugo osebo poznam od tretjega leta starosti. Ko je zbolela za artritisom.. tista starejša je bolj drzna, jezikava, odprta, vesela in upa si vsega. Ona mičkena je plaha in boječa, le redko se upa delati stvari, ki jih počne ta večja. Predkratkim, ko sta se te osebi združili je nastala današnja oseba.. Postala sem oseba polna unih fascinantnih prej omenjenih kontrastov.
Oseba, ki je lahko oblečena v raztrganih kavbojkah in mikici ali pa prav zaradi nasprotiji včasih imam ženstven dan in se rada oblačim tudi zelo elegantno in prefinjeno; drugič pa še pride vmes odbit dan in dam vse možne barvne kombinacije na sebi.
Kot vsaka ženska rada hodim po trgovinah. Največkrat pa se z žalostjo in grenkobo v duši sprehajam po še tako dobro modno založenih blagovnih trgovinah. Gledam lepe lahke oblekice, tanke, da lepo padajo, prosojne, krajša krilca, ozke hlače… z veseljem pograbim obleko in odhitim v kabino, da mi ne bi kakšna druga strašna zapravljivka odnesla najden kos neprecenjenega blaga. Stojim pred ogledalom v kabini. Z veliko truda zvlečem ozko oblekico nase. Žal oblačila niso prilagojena revmatskim rokam, tako da je oblačenje zgolj elegantnik oblačil dokaj težko opravilo. Zadrga na hrbtu je nedosegljiva, srajčke imajo vedno ogromno tako majhnih gumbkov, da prizadeti prsti komajda jih lahko primejo v roke. Ko pa je zaradi zatrjenega komolca možno zapenjanje samo z eno roko in to levo, postanejo srajce nedosegljivo oblačilo. Pogledam svojo s tako veliko truda oblečeno podobo. Od žalosti kar zamižim. Padem na stolček v kabini. Tako lepo je padala oblekica, ko je stala v vitrini zunaj na lutki. Oprijetost prosojne oblekice grozovito povdarja moje zvitosti spodnjih okončin in celega telesa. V hipu si skoraj raztrgam dol obleko. Kako bi rada imela normalno telo! Sovražim ženske, ko govorijo, da ne marajo njihovega telesa, da jim manjka to ali ono, da so preveč debele. Raje bi imela sto kil, kakor imeti pod kožo sklepe, ki se dobesedno uničujejo bliskovito hitro in povzročajo ne samo kontrakture temveč tudi včasih nevzdržljive bolečine. Stečem iz trgovine ne, da bi si kaj kupila.
Obstanem pred izložbo s čevlji. Krasijo jo poletni sandali, japonke, balerinke, visoke petke, … Čutim kako mi sramežljivo teče solza po licu. Saj sem vendarle ženska. Ženske obožujemo čevlje! Pogledam svoje. Stare zguljene poletne copate. Solzica pristane nanj. Sledijo ji še druge. Ne morem več zdržati cmoka, ki ga čutim v grlu. Stečem proti stranišču. Zaprem vrata. Vsedem na školjko. Solzice niso več sramežljive sedaj razburkano in deroče tečejo po licih navzdol. Planem v boleč in nepretrgan jok. Saj ne želim nič tako absurdnega. Rada bi samo oblekla oblekico in obula sandale s petko….
Ker oblekice mi ne padejo lepo in ne morem zlesti na visoke petke so moja strast postala majčke. Še sama ne vem koliko jih imam. Dolge, kratke, pisane, enobarvne,... v omarah jih je cel kup. Če že nosim samo kavbojke zakaj ne bi imela lepe mikice?
kisses
Ni komentarjev:
Objavite komentar